»Ne, od tega, če bi postal proces splošno znan, si ni mogel K. zase
prav nič obetati. Kdor bi ne vstal kot sodnik in ga slepo in predčasno
obsodil, bi ga, ker je bilo to tako lahko, poskušal vsaj poniževati.«
(Franc Kafka, Proces, Mladinska knjiga, 1998, stran 211)

 » (1) Preiskovalni postopek ni javen.
(2)    Izjemoma se sme javnost obveščati o poteku preiskovalnega postopka…
      Informacijo sme dati samo državni tožilec.«
(159. člen osnutka novega Zakona o kazenskem postopku - ZKP-1)


Zgodbi Ivana Zidarja in Boštjana Penka, ki naj bi bila ujeta pri flagrantnem kaznivem dejanju, se že zaradi naslova te rubrike ni mogoče izogniti. Dejstvo, da so postopki odprti narekuje zadržanost in previdnost pri komentiranju strokovno političnih razsežnosti »afere«. To pa ne velja za medijske vidike zadeve, ki vodijo k širšemu razmisleku o javnosti predkazenskih postopkov.

Razumljiva je želja organov odkrivanja, da čimprej predstavijo uspehe, ki potrjujejo strokovnost njihovega dela. Manj razumljivo je  sodelovanje tožilstva pri takem obveščanju, saj je končna točka policijskega postopka šele začetna faza pregona, tveganje uspešnosti izida pa se z odmevnostjo zadeve le povečuje.

Tako se zdi, da udeležba državnih tožilcev na tiskovnih konferencah ni del  politike pregona, pač pa nezaželena stranska posledica uvedbe »tožilskega usmerjanja policije«. Po začetni negotovosti, celo nasprotovanju, so namreč kriminalisti ta institut uspešno obrnili v svoj prid. Z znamenitim pojasnilom »policija raziskuje, usmerja pa jo državni tožilec« so celotno odgovornost za izid raziskovanja že v naprej prevalili na organ pregona. Če policija skliče tiskovno konferenco in seznani javnost s svojim delom, je prisotni državni tožilec že sprejel kot ustrezne vse rezultate policijskega dela in tudi odgovornost za nadaljevanje postopka. Vložene ovadbe praktično ne more zavreči, saj s tem zanika rezultate lastnih usmeritev. Še težji je zanj položaj, kadar sploh ni ovadbe, ker je predmet poročanja resničnostni šov zbiranja dokazov in prijetja osumljencev.

Kazenski proces poteka z neodvisno presojo utemeljenosti suma na vsaki nadaljnji stopnji. Zato prehitevanje zmanjšuje nadzorno vlogo državnega tožilca,  škoduje pa tudi uspehu postopka. Javno je sojenje, ne pa delo pred vložitvijo obtožnega akta. Interes preiskovanja in ustavna domneva nedolžnosti sta nad pravico do informiranja, čas za pohvale kriminalistov in tožilcev pa nastopi po pravnomočnosti obsodilne sodbe s primerno sankcijo, odvzemom premoženjske koristi in odpravo posledic kriminalnih dejanj.

Ni razumljivo, da policija ne vidi škodljivosti »piarovskega« delovanja, od katerega imajo koristi vsi, razen nje same in državnega tožilca. Domnevni osumljenci in njihovi zagovorniki se nam posmehujejo z očitki, da še niso prejeli ovadbe, novinarji zaslišujejo priče, objavljajo faksimile tajnih dokumentov, soočajo izjave in dokaze, ki še niso izvedeni, odredbe in obtožni akti se vročajo preko časopisnih stolpcev in televizijskih zaslonov, po sebi razumljivo se zdi celo snemanje delovnih sestankov organov nadzora in pregona…

Seveda lahko vsak ocenjuje uspešnost dela na kazenskem področju. Težava je v tem, da ga danes ocenjuje še preden se je začelo, ker zgodnje razkritje ustvarja domnevo, da že vse vemo in da je obsodba samoumevna. Ko se zadeve po naravi stvari začnejo zapletati, pa nastane vtis, da za vsem stoji politika in lobiji, s svojimi vplivi, zarotami in konstrukti. Končni račun se dolgoročno izstavlja tožilstvu, z vseh strani. Politične - za neučinkovitost in pristranskost, javno-mnenjske – za zastoje, umike in neuspehe, sodniške – za nerazrešena sistemska razmerja med vejami oblasti in ministrske kritike posameznih odločitev.
 
Rešitev je v predlogu novega ZKP-1, ki uveljavlja načelo, da o poslu lahko govori samo gospodar. Zato bo državni tožilec postal dominus litis preiskovalnega postopka, šele takrat, ko bo sam odločal kaj, kdaj in kako bomo o postopku izvedeli. Da si poti do novega zakona, ki uvaja policijsko tožilsko preiskavo povsem ne zapremo, pa bi morali že danes jasno povedati: Ugasnite kamere, izključite mikrofone. Delamo. Vidimo se na sodišču.