Volilno leto je obdobje stavk. V tem času se oblast ne sme zameriti nobeni pomembnejši interesni skupini, zato imajo odločne zahteve vsakršnih vrst, podprte z grožnjo stavke, prav zdaj največje možnosti za uspeh. Stavkovni odbori na čelu sindikalnega članstva, njihovih družin, simpatizerjev in vseh tistih, ki menijo da so plače pri nas prenizke, zastopajo pomemben del volilnega telesa. Tako ne preseneča, da se v valu stavkovnih napovedi izmenjujejo policisti, cariniki, javni uslužbenci, zdravniki, sodniki, šolniki, delavci v zasebnem sektorju…

Moč stavkovne grožnje je še vedno velika, čeprav dobre stavke že dolgo nismo videli, če sploh smo kdaj. Zadnja res močna je bila stavka strojevodij, ki je za krajši čas ohromila železniški promet v Republiki Sloveniji tako učinkovito, da ima ta poklic še danes zagotovljen odličen položaj, saj se od takrat ne oglaša več s stavkovnimi zahtevami. Vse ostale stavke so bile bolj ali manj virtuelne, teatralne, boječe, z vnaprejšnjim opravičilom, da niti ne gre za pravo stavko ampak tako, malo bolj počasi delamo. Nekateri poklici so se sploh odločali le za prijazne oblike imenovane opozorilna, bela, siva stavka, delo po predpisih in podobno izražanje nezadovoljstva z gmotnim položajem. Včasih le s podpisovanjem, priponko.

Stavka tako postaja fantomski pojav, nekaj usodnega, kar prihaja nad nas, toliko da ni že tukaj – čeprav je nihče še ni videl in pravzaprav ne vemo, kakšna sploh je, če zares obstaja. Kaj posebnega že ne more biti, niti tista splošna, za katero se pet minut pred polnočjo ne ve, če naslednji dan bo ali je ne bo. Daleč smo še od stavkovno razvitih držav, kjer je delavstvo sposobno pripraviti in izvajati stavke v takem obsegu, da se strese država.

Da stavkovne napovedi še učinkujejo je zato bolj posledica naše skupne želje po zmanjšanju navzven vidne konfliktnosti družbe, saj ta ne ustreza prevladujoči politiki vseh strank, ki s številnimi drobnimi koncesijami ohranjajo navidezni socialni mir in s tem utemeljuje svoje družbeno poslanstvo pri izvrševanju oblasti. Zato nasprotni pogajalci in celo nepopustljivi ministri, kar naenkrat najdejo notranje rezerve, manevrski prostor, pogajalski okvir ali karkoli že, da upravičenim zahtevam prisluhnejo.

Kljub temu ni mogoče spregledati, da je tako ravnanje vseh strani že precej izvotlilo pomen besede stavka in jo oddaljilo od njene bogate zgodovine in močnega naboja. Kot vse drugo postaja tudi stavka vse bolj samo fraza, parola, prazna grožnja, medijski dogodek brez uresničitve.


Posledica takega razvrednotenja bo nadaljnja inflacija stavkovnih napovedi, pogajanj brez konca in začasnih kompromisov, ki nikogar ne zadovoljujejo.

Vse to kaže na našo nesposobnost in strah sprejeti resnico kapitalizma: visoke dobičke, socialno razslojevanje, družbeni elitizem, mezdni položaj delavcev brezposelnost, stanovanjsko stisko, oderuške obresti, revščino … In stavko, kot edino resnično obliko delavskega boja proti tajkunom. Nasprotja, ki so danes morda še zabrisana, se bodo jasno pokazala, ko pride do gospodarskega zastoja, ekonomske krize in visoke inflacije. Zaradi neenotnost, neodločnosti in pomanjkanje samozavest bodo možnosti za uspeh stavke najmanjše takrat, ko bo najbolj potrebna.

Prav enako velja za pravosodne funkcionarje, ki so v plačni reformi klonili, celo v tistem, kar je bilo priznano s sodno odločbo najvišjega reda. Pogledov in konceptov je toliko, da na koncu noben ne bo uresničen. Eni pozivali k beli stavki, drugi k odpovedi sodniškim mandatom, eni podpisujejo izjave proti nagrajevanju po delu, drugi pa pogodbe, ki tako nagrajevanje omogočajo. Vrh sodstva po izboljšanju lastnega položaja, poziva k strpnosti in razumu, čeprav hkrati povsem nerazumno in naivno pričakuje nova pogajanja, sedaj, ko jih vlada z velikimi odpori in težavami zaključila.

Pri uveljavljanju pravnih poti ni skupne volje niti organiziranega pristopa,   protestna zborovanja še za medije niso zanimiva, ugleda in plač pa ne bo povečalo niti  napovedano obveščanje tujine. Kar zadeva stavko, bi bilo v takih razmerah najbolje, da bi jo v pravosodju čimprej z zakonom prepovedali. Tako bi nastopajoče in občinstvo odrešili dvomov o tem, kaj je učinkovito varstvo pravic, poklicnih interesov in oblastnega položaja, če tega sami ne vedo.