Predlog novega Kazenskega zakonika (KZ-1) in osnutek za prenovo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1) sta v ospredje medijske pozornosti potisnila pomembna  kazenskopravna vprašanja. »Večer« dokazuje, da časopis lahko tudi o tako zahtevni pravni problematiki poroča celovito in strokovno. Zato je prav na tem mestu predstaviti osebni pogled na oba zakonska projekta, in širše na stanje v našem kazenskem pravosodju.

Treba je takoj reči, da naš kazenski sistem, ob sedanjem načinu reševanja  problemov, nima dobre prihodnosti. To lahko veseli vse, ki z neučinkovitostjo kazenskega prava neposredno ali posredno uresničujejo svoje interese. Kdo so, je znano. Ob splošnem nezaupanju in padanju ugleda (kazenskega) sodstva in tožilstva, pa niti tisti, ki so (zares) nedolžni, ne morejo biti zadovoljni, saj tudi po oprostitvi ostaja dvom, ali ni  sodba bolj rezultat nesposobnosti države, spretnih odvetnikov, pomanjkljive zakonodaje in slabosti sistema, kot odraz resnice.

Z delovanjem kazenskih sodišč je povezana vrsta poklicev in usod. Od fakultetnih učiteljev prava, do raziskovalcev in znanstvenikov, ki so v istih ali povezanih osebah  včasih tudi avtorji zakonov. Od odvetnikov, ki največkrat zagovarjajo obdolžence, včasih pa zastopajo tudi oškodovance, do davčnih svetovalcev, računovodij, revizorjev, ki z izidi postopkov popravljajo ali privzemajo finančne posledice svojih in tujih ravnanj. V kazenskem  pravu se prepletajo osebni, statusni in karierni interesi policistov, detektivov, tožilcev, sodnikov, paznikov, vročevalcev, izvedencev. Enako velja za druge državne organe, združenja, gospodarske lobije, za vse tri veje oblasti, z različnimi, povezanimi ali  nasprotujočimi računi, koncepti  in vrednostnimi pristopi.

Vse to ni sporno. Težave so drugje. V javnosti se večkrat soočajo stališča posameznikov iz navedenih skupin, kot da gre za objektivne poglede strokovnjakov, ki govorijo isti jezik, pri tem pa se ne upoštevajo različni položaji, ki odločilno vplivajo na izražene ocene. Enako velja za politične odzive, ki gredo včasih celo mimo lastnih programov, ker je za opredelitev bolj važno, če so pod zakon podpisani naši ali vaši, kot pa njegova vsebina.

Tako tudi predlog KZ-1 in osnutek ZKP-1 nista slaba le zato, ker ju predlaga dr. Lovro Šturm, hkrati pa to, samo po sebi, ni poroštvo za vrhunsko kakovost. Še manj razumljivo je zgražanje, da zakoni nastajajo tajno, kot da bi jih delovne skupine  lahko pisale vsak delovni dan med 10. in 14. uro za mizo na Prešernovem trgu v Ljubljani. Pri KZ-1 tak očitek še lahko odraža  pričakovano presenečenje nad rešitvami, ki niso bile predhodno preizkušene v stroki. Za ZKP-1 pa še to ne more držati, saj se o prenovi ali novem modelu, o prenehanju »krpanja« in o odpravi preiskovalnega sodnika razpravlja skoraj desetletje, v to smer sta bili opravljeni dve znanstveni raziskavi, rešitve pa so tudi primerjalno-pravno podprte. Zakon je bil res napisan v ožji skupini, saj »besedila členov« drugače ni mogoče izdelati, s tem pa je »tajnost« prenehala. Osnutek je sedaj odprt za razpravo, še daleč od formalnega zakonodajnega  postopka, dovolj je časa in tudi prostora, za dograditev, spremembo, pripravo drugačnega, ali ohranitev sedanjega. Za politizacijo stroke v tem primeru ni podlage in od nje ne bo koristi. Ampak to niti ni odločilno.

Zakona namreč sploh nista glavna težava. Tisto kar zares potrebujemo, je reorganizacija kazenskega pravosodja, pa če se zaradi slabih izkušenj iz preteklosti, sliši še tako nevarno. Sedanji sistem se je iztrošil, k večji učinkovitosti in verodostojnosti ga ne bosta vrnila niti nov KZ, niti ZKP.

Predvsem bi morali spremeniti mrežo kazenskih sodišč. Ni nujno, da ima vsako okrajno sodišče kazenski oddelek, če je število zadev tako majhno, da ni mogoča niti strokovna rast, niti pridobivanje delovnih izkušenj. Na drugi strani pa imamo slabo zasedene preiskovalne in razpravljajoče centre, kjer potem najtežje procese sodijo začetniki. Ljudem je treba približati tisto sodno ponudbo, po kateri največkrat segajo: zemljiško knjigo, dedovanje, izvrševanje, običajne pravde in vsakdanje spore. Vse ostalo je lahko zagotovljeno na višji ravni, kar omogoča specializacijo in racionalizacijo poslovanja Osebna dosegljivost s prevoznimi sredstvi in hitrost elektronskega komuniciranja z izmenjavo podatkov omogoča in terja drugačno razporeditev logističnih in kadrovskih moči s povezovanjem strokovnega znanja in moči.

Druga kritična točka je preživeli način obravnavanja zadev, »na obroke«, po metodi en narok na mesec, kar razteguje reševanje v leta, seveda potem, ko spis najprej »odleži« potreben čas, da sploh pride na vrsto. Nobene ovire ni v sedanjih, niti v novih predpisih, da se sojenje ne bi začelo takoj po vložitvi obtožnega akta in končalo brez prekinitev, seveda ob zagotovljeni boljši dinamiki policijskega in tožilskega dela. V isti sklop sodi omejevanje razveljavljanja in vračanja zadev na prvo stopnjo, saj to ugleda pravosodja ne povečuje, ampak ga ruši.

Premislek je nujen tudi glede uporabe selekcijskih mehanizmov. Bistveno bi morali povečati uporabo kaznovalnih nalogov, odloženega pregona in poravnavanja, po načelu, da je pomembneje doseči takojšen odziv države na storjeno kaznivo dejanje in hitro odpravo posledic, kot pa pogojno obsodbo ali zaporno kazen z velikimi stroški in zamudami.

Tako zastavljene cilje, ki ne izključujejo sočasne prenove KZ in ZKP, je možno doseči le celovito in načrtno. Projekti morajo biti strateško vodeni, vključiti je treba teoretike in praktike, oblikovati in usklajevati delovne skupine za kratkoročne spremembe,  materialno, procesno, izvršilno, organizacijsko, izobraževalno, operativno, analitično in druga področja. Vendar ne kot doslej, z nepovezanim spreminjanjem, pogajanji do onemoglosti, nasprotovanjem za vsako ceno, rušenjem iz užaljenosti ali zavisti. Po odobritvi zasnove, mora delo potekati s polnim mandatom izvršilne in soglasjem sodne oblasti.

Kdaj bo to možno, je seveda že druga zgodba. Dokler se bomo vrteli le okoli tega kdo, kje in s kom je kaj napisal, smo daleč od njenega začetka. Vedno dlje.