* Prispevek izraža osebna stališča člana delovne skupine MP RS za prenovo ZKP

Ministrstvo za pravosodje RS (MP) je na svoji spletni strani objavilo osnutek novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1).[1] Ne gre za presenečenje, saj o nujnosti prenove kazenskega postopka že dalj časa obstaja polno soglasje kazensko-pravne teorije in  pravosodne prakse. Pričakovati je, da bo strokovna razprava o osnutku prvega dela zakona potekala tudi na straneh Pravne prakse. Za njen začetek je primerno predstaviti spremenjeno zasnovo postopka, ki se od sedanjega loči predvsem po nadomestitvi sodne preiskave s policijsko-tožilskim preiskovalnim postopkom.

PRENOVA KAZENSKEGA POSTOPKA (Osnutek prvega dela ZKP-1)

I. Kratek pregled prenavljanja ZKP

Veljavni ZKP je bil sprejet v letu 1994 in velja od 1. 1. 1995.[2] Njegova pomanjkljivost ni  zgolj jugoslovansko oz. »francosko-staroavstrijsko sistemsko ogrodje«, pač pa dejstvo, da je bil na nespremenjeni osnovi v času veljavnosti kar osemkrat noveliran, od tega petkrat v večjem obsegu.[3] Zagotavljanje ustavne skladnosti in večje učinkovitost z elementi kontradiktornosti, ki so značilni za akuzatorni (adversarni) postopek, je v mešanem evropskem modelu odprlo velike razpoke, ki jih ni mogoče odpraviti brez celovite prenove zakona.

Pripravi osnutka sta utrli pot dve pomembni znanstveni raziskavi,[4] pa tudi vrsta objavljenih kritičnih strokovnih članov s pobudami in pozivi za spremembo kazenske procesne zakonodaje.[5] Prenovo v zastavljeni smeri vzpodbuja tudi dejstvo, da imajo v Evropski uniji  le še redke države institut preiskovalnega sodnika,[6] in da jo podpirajo politične usmeritve, sprejete na najvišji državni ravni.[7]

Na teh podlagah je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm konec leta 2005 imenoval delovno skupino,[8] z mandatom za pripravo osnutka z »odpravo sodne preiskave brez uvedbe čistega adversarnega postopka in z upoštevanjem rešitev iz avstrijskega oziroma nemškega ZKP«.

Upoštevaje tak okvir, je delovna skupina po dveh letih predložila besedilo členov prvega dela zakona. Rešitev iz primerjalne zakonodaje ni prevzemala v celoti niti mehansko, upoštevala je slovensko ustavno ureditev, kazenskopravno kulturo in izročilo. Osnutek ohranja nespremenjene procesne institute iz veljavnega zakona, ki so bili na podlagi ustavnih odločb  že preoblikovani in tiste, ki v praksi ne povzročajo težav, če le ustrezajo novemu modelu. Upoštevan je tudi razvoj spremljajočih strok in potreba po specializaciji  z razširitvijo preiskovalnih pooblastil na davčno in carinsko službo. Posamezne rešitve so oblikovane variantno in s tem še dodatno odprte za razpravo.

II. Cilji, načela in poglavitne rešitve

1.   Uvodno

Objavljeno besedilo osnutka obsega 313 členov, ki so razdeljeni na splošni del, preiskovalni postopek ter omejevalne ukrepe in urejeni v 20 poglavjih. S tem je nadomeščenih  267 zakonskih členov iz 18 poglavij obstoječega prvega dela (splošne določbe) ter razdelka A (predhodni postopek) drugega dela sedanjega ZKP, brez poglavja o obtožnici in ugovoru zoper obtožnico.

2. Splošni del

Pretežno je ohranjena obstoječa sistematika z vsebinskimi spremembami ki so nujne zaradi odprave sodne preiskave in za izboljšanje dosedanjih rešitev. Pri temeljnih določbah so pomembnejše spremembe predvsem glede začetka in končanja kazenskega postopka,[9] saj zakon ne pozna več delitve na neformalni policijski predkazenski postopek in formalno sodno preiskavo. Uzakonjeno je načelo sorazmernosti,[10] razširjena domneva nedolžnosti,[11] v načelo so povišane pravice oškodovanca in pravica do sojenja v razumnem roku.

Zoženo je iskanje (materialne) resnice,[12] kar ima v preiskovalnem postopku za posledico da sodišče ne opravlja preiskovalnih dejanj po uradni dolžnosti, temveč le na predlog strank in še to povsem izjemoma, če gre za zavarovanje dokaza za glavno obravnavo.[13] Pri načelu proste presoje dokazov je (variantno) dodana možnost uporabe vsakega dokaza, ki ni prepovedan, tudi če ni predviden v zakonu. Opredeljen je nov institut predobravnavnega sodnika.[14]

Nadomestitvi sodne preiskave s policijsko-tožilskim preiskovalnim postopkom so ustrezno prilagojene »tehnične določbe« zakona o pristojnosti in izločitvi. Položaj in pravice obdolženca v postopku so enotno urejene v skupnem poglavju o obdolžencu in zagovorniku.[15] Bistveno nespremenjene ostajajo določbe o državnem tožilcu, oškodovancu, vlogah, zapisnikih, rokih, stroških postopka, premoženjsko-pravnem zahtevku, izdaji in naznanitvi odločb ter vročanju pisanj.

3. Preiskovalni postopek

a) Udeleženci postopka

Gospodar novega preiskovalnega postopka je državni tožilec, ki odloča o njegovem poteku in končanju, usmerja in nadzoruje policijo, lahko pa tudi sam neposredno opravlja posamezna dejanja. Državni tožilec sam oceni, kdaj je sum kaznivega dejanja raziskan toliko, da se lahko postopek ustavi, začasno odloži (zaradi alternativne oblike pregona), ali pa vloži obtožni akt. Za odločanje v preiskovalnem postopku so ohranjene vse tri sedanje stopnje suma: (razlogi za) sum, utemeljeni razlogi za sum[16] in utemeljen sum.

Policija je po uradni dolžnosti dolžna sama preiskovati kaznivo dejanje in ima pri tem razširjena pooblastila.[17] Določeni so roki v katerih obvešča državnega tožilca o poteku preiskovalnega postopka.

Državni tožilec in policija z opravljanjem preiskovalnih dejanj ne izvajata dokazov, temveč jih le zbirata za potrebe glavne obravnave. Sodišče v tem postopku odloča (le) o dejanjih, s katerimi se posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Preiskovalna dejanja  (zavarovanje dokazov) pa sodišče opravlja samo izjemoma, vendar v tem primeru kontradiktorno, zato se bo na tako izvedene dokaze, sodba lahko neposredno oprla.[18]

Procesni položaj obdolženca v preiskovalnem postopku je zavarovan s pravico predlaganja posameznih preiskovalnih dejanj in zbiranja dokazov pomembnih za postopek, z dokaznim predlogom policiji oziroma državnemu tožilcu. Če se policija oziroma državni tožilec z dokaznim predlogom ne strinjata, lahko obdolženec zahteva odločitev sodišča, v primeru sodne zavrnitve pa predlog ponovi na glavni obravnavi.

Neposredne »obrambne poizvedbe« niso predvidene, saj bi s tem bil presežen »projektni mandat«, ki ni bil zavezan celoviti »adversarnosti«. Zato bi polno »enakost orožja« v preiskovalnem postopku lahko zagotovila le možnost neposrednih dokaznih predlogov obrambe, ki bi jih sodišče opravilo pred dopustitvijo obtožnega akta. Zastavilo pa bi se v takem primeru vprašanje smiselnosti odprave preiskovalnega sodnika.[19]

b) Ovadba

Dosedanjo policijsko ovadbo nadomešča obveznost policije, da  po končanem preiskovalnem postopku sestavi in državnemu tožilcu predloži končno poročilo.

Za državne organe, organizacije in osebe z javnimi pooblastili ostaja obveznost vložitve uradne ovadbe, za druge pa možnost naznanitve kaznivega dejanja z zasebno ovadbo. Še vedno ima  tožilec tudi pravico, da ukrepa, če do njega pride samo glas po kaznivem dejanju.

Glede na novo naravo postopka, bo državni tožilec ovadbo lahko zavrgel le pred osredotočenjem suma , če je bil opravljen preiskovalni postopek zoper določeno osebo kot obdolženca, pa ga bo moral, kadar ni pogojev za nadaljevanje pregona, ustaviti s sklepom.

c) Preiskovalna dejanja

V posebnem poglavju so urejena preiskovalna dejanja, ki so razdeljena v več podskupin, pri čemer so zajete vsa dosedanja iz predkazenskega postopka in tista iz sodne preiskave. Nova ali bistveno dopolnjena so: fotografiranje, snemanje glasu, jemanje prstnih odtisov in biološkega materiala ter DNK preiskava, ki se opravi le na podlagi odredbe sodišča. Hišna in osebna preiskava se opravi le na predlog državnega tožilca, trajanje zasega predmetov do končanja kazenskega postopka pa mora odobriti sodišče.

Ker bo zaslišanje obdolženca, prič in izvedencev praviloma opravljal državni tožilec ali policija, so ustrezne določbe vsebinsko bistveno spremenjene in dopolnjene. Urejeno je zaslišanje prek videokonference, razširjen obseg nedopustnosti zaslišanja pri pričah ter zavarovana zaupnost virov medijskih informacij.

d) Končanje preiskovalnega postopka

Po novem se bo s preiskovalnim postopkom že začel kazenski postopek zoper določeno osebo kot obdolženca. Zato je treba posebej urediti tudi procesne načine za (formalno) dokončanje tega postopka.

Razlogi za ustavitev preiskovalnega postopka so enaki dosedanjim. Zaželena večja selektivnost naj bi bila zagotovljena s spremenjenim dokaznim standardom za ustavitev postopka.[20] To naj bi državnemu tožilcu, ki ima sedaj širše odprto preiskovalno fazo, omogočilo, da lažje »odstopi od zadeve« že po koncu preiskave, če ne doseže dokaznega standarda potrebnega za obtožbo.

Zaradi prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari mora biti iz sklepa o ustavitvi preiskovalnega postopka razvidno, za katero konkretno dejanje je postopek tekel in razlogi ustavitve. Zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožbe, oškodovanec pa ima pravico prevzeti pregon kot subsidiarni tožilec. Učinek ustavitve preiskovalnega postopka je variantno odprt, ustavna določba, ki je širša od mednarodnih aktov namreč omogoča tudi rešitev, da prepoved učinkuje le, če je sklep o ustavitvi izdalo sodišče, ne pa tudi, če ga je izdal državni tožilec.[21]

Preiskovalni postopek se lahko ustavi tudi na predlog obdolženca, pri čemer zakon določa najkrajši čas, po katerem se tak predlog lahko poda in postopek odločanja pri državnem tožilcu. Ta lahko predlaga, da sodišče podaljša rok za vložitev obtožnega akta za čas, ki je sorazmeren predpisani kazni.

Predvidena je tudi možnost prekinitve postopka, s skrajšanim rokom, če gre za neznanega storilca,

4. Omejevalni ukrepi

Glede na pomen ukrepov, s katerimi se med kazenskim postopkom (začasno) posega v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, so ti urejeni v posebnem delu zakona.[22] V skupnih določbah so opisani namen in splošni pogoji za njihovo uporabo, predpisan je postopek kot tudi časovno trajanje za vse ukrepe. Praviloma mora sodišče opraviti kontradiktoren predhodni ali naknadni narok z obema strankama. Za vse omejevalne ukrepe se zahteva obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da je ukrep neogibno potreben za potek postopka, varnost ljudi ter sorazmernost.

Za odvzem prostosti je smiselno ohranjena sedanja ureditev. Priporni razlogi za redni in skrajšani postopek so sedaj enaki, vendar drugače oblikovani. Begosumnost je podana tudi v primeru »izmikanja kazenskemu postopku«, koluzijska nevarnost tudi glede »uničenja, skrivanja, spremembe ali ponareditve dokaza«, iteracijska nevarnost pa izključena glede kaznivih dejanj za katera je zagrožena kazen manj kot leto zapora.

III.  Zaključitev prenove ZKP

Predloženi osnutek je šele »polovica zakona«. Z vidika preglednosti koncepta gre za pomanjkljivost, za kakovost končnega besedila, pa je tak način priprave velika prednost. Dovolj bo časa in prostora  za predstavitev ključnih pomislekov, ki bodo lahko odpravljeni tudi s (pre)oblikovanjem  »vmesne faze«,[23] glavne obravnave in pravnih sredstev.

Soočenje strokovnih stališč v zgodnji fazi priprave zakona bo omogočilo tudi oceno stopnje soglasja, ki ga je v stroki možno doseči o glavnih smereh prenove in odstranitev pomanjkljivosti predloženega osnutka.

Dobra novica, ki zbuja optimizem, je tudi konstruktiven začetek strokovne razprave.[24] Usmerjena je, drugače kot pri kazenskem zakoniku, v vsebino in ne predvsem v vprašanje kdo, s kom in kako je pisal besedilo.