Teorijo kaosa, ki je bila na pohodu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes nadomešča teorija omrežij. Linton C. Freeman opozarja, da socialnih razmerij sploh ne moremo učinkovito obvladovati, če ne upoštevamo, da je vse povezano z vsem. Ni dvoma, da pravo pri tem ne more biti izjema. Vprašanje pa ni, ali sedanje normativno in praktično urejanje prekrškov še sledi sodobni znanosti. Nad tem, da bi, smo že obupali. Vprašanje je, ali upošteva vsaj navadno, zdravo pamet? 

Današnje dogajanje namreč priča, da na prekrškovnem področju nič ni povezano z ničemer. Kar je huje, gre za vzorec, prispodobo, čeprav karikirano in groteskno, stanja celotnega prav(osod)nega sistema. Če ne vsega, takoj, tu in sedaj, pa vsaj tega, kar lahko v kratkem postane. Popolna odsotnost vsakršne strategije dokazuje, da se posamezni, tudi najboljši ukrepi, če niso ustrezno povezani in usklajeni, ne seštevajo, pač pa izničujejo, v medsebojnem negativnem učinkovanju.

Stanje na področju prekrškov je naravnost šolski primer, kako zakonodajna, izvršilna in sodna oblast ne sme delovati. Pred nami je katalog vseh napak, ki jih je možno storiti pri upravljanju velikega pravnega podsistema, da si skoraj ni mogoče zamisliti, kako bi škodo še bilo možno povečati. Pet novel Zakona o prekrških, sprejetih v dobrih treh letih, je za silo usklajen sistemski zakon povsem zmaličilo. Prvotna zamisel o pretežno hitrem postopku pred prekrškovnim organom z zagotovljenim sodnim varstvom, se je izrodila v nabor različnih načinov reševanja zadev z različnimi pravnimi položaji, pravicami strank, odločbami in njihovimi sestavnimi deli ter pravnimi sredstvi, da se v njih še strokovnjaki težko znajdejo. Dvomi ob uveljavitvi novih zakonskih institutov se niso razreševali z načelnimi pravnimi mnenji in stališči, pač pa z izsiljenimi in prenagljenimi spremembami zakonodaje. Lobistični interesi posameznih poklicnih skupin so s spreminjanjem pristojnosti prestavljali deset tisoče zadev iz enega postopka ali organa v drugega in nazaj, kakor je v kakšnem mandatu komu bolje uspevalo.

Že pred uveljavitvijo zakona na zalogo zagotovljene kadrovske zasedbe so popačile sistemizacije, neenakomerne obremenitve pa so, kljub aboliciji šestmestnega števila prekrškov, povzročile nove zaostanke. Odpovedalo je izobraževanje, okrajni sodniki, ki niso bili pravočasno in ustrezno pripravljeni na vlogo pritožbenega organa, se zatekajo v reševanje zadev na prvi stopnji, zato zastajajo zahteve za sodno varstvo. Medtem ko vera v vsemogočnost pravne represije dviga globe v nebo in predpisuje nesorazmerne sankcije, pomanjkanje poguma in doslednosti pri izvrševanju nenehno odpira zasilne izhode, kar utrjuje prepričanje, da oblast s kaznovanjem tudi tokrat ne misli resno. S posegi v temeljni prekrškovni zakon se na škodo preglednosti in usklajenosti ureditve opravičuje nemoč in napoveduje uspeh pravne prisile na področjih, ki jih mora urejati trg. Sodne takse, ki nadomeščajo povprečnino, bodo dodatno razvrednotile delo sodišč, ki je pravnomočno odločbo ocenjeno na vrednost poletne majice. Zaničevanje sodniškega dela je uveljavljen sistemski pristop, kako bo tak drobiž, ki naravnost vabi k pritoževanju, vplival na obremenitev sodišč, očitno nikogar ne zanima. Ali pač, po logiki, da je več lahko tudi manj, v tem primeru sodne učinkovitosti in uspešnosti izterjave z uklonilnim zaporom. Izvršilna oblast očitno ni sposobna tako hitro povečevati zmogljivosti zaporov, kot so jih tožilci in sodniki sposobni polniti. Pozivi vladnih ministrov, da bo treba delati več in bolje,  ne zvenijo verodostojno, če tiste, ki jih sodišče pripelje do vhodnih vrat zapora, upravniki pri zadnjih spuščajo na prostost.

Zapleti zaradi na hitro pripravljene zakonodaje so pričakovana, vračunana posledica njenega naglega sprejemanja. Pomisleke se zavrača kar z vnaprejšnjim napotilom na Ustavno sodišče, namesto, da bi se odpravili s strpno strokovno razpravo. Komaj so razrešeni ustavni spori o pristojnosti s telesnimi poškodbami, že se obetajo novi zaradi fakultativnega predpisovanja sankcije prepovedi vožnje, neenakega obravnavanja voznikov začetnikov in omejenih možnosti odločanja pritožbenih sodišč.

Najhuje pri vsem je, da je večina ukrepov, sprememb, dopolnitev, zakonskih členov, navodil… pripravljena z najboljšim namenom. Uspeha pa ne more biti, če ni celovitega pristopa, niti jasne usmeritve, že od trenutka, ko je oblast prvič dopustila, da so prekrškovno reformo udeleženci razumeli kot priložnost  za izboljšanje svojega procesnega in siceršnjega položaja, ne pa za uspeh skupnega dela. Če smo ob lanskih Dnevih prekrškovnega prava še imeli upanje, na letošnje odhajamo z negotovostjo, celo strahom, da smo na vozu, ki drvi v prepad.

Kam in kako naprej? Tako kot pri vseh pravnih področjih, ki jih z nespametnim obtoževanjem pomanjkljive zakonodaje in nepremišljenim, jalovim spreminjanjem predpisov iz omrežja povezav prestavljamo v območje kaosa. Preprosto, s statistično in vsebinsko analizo stanja, oceno doseženih ciljev in oblikovanjem premišljenih ukrepov za spremembe. Predvsem pa z vztrajnostjo in doslednostjo pri njihovem uveljavljanju, strpnostjo pri oblikovanju skupnih, soglasnih rešitev in upoštevanjem argumentov stroke namesto kratkoročnih političnih ciljev.