Komorno vzdušje ob letošnji podelitvi priznanj za delo v pravosodju je zgolj naključno povezano s praznikom, ki nosi datum prvega novembra. Niso pa naključje razlogi za stanje,   ki ob razglasitvi praznika pravice daje več podlage za komemoracijo, kot za proslavo. Še najmanj je za to odgovoren minister za pravosodje dr. Lovro Šturm, ki je vročal diplome in medalje. Sodstvu je v preteklem obdobju dal toliko možnosti za izboljšanje stanja, da bi mu po vseh merilih že moralo zmanjkati volje in moči. V programu »Lukenda« je strnil in posodobil vse že uporabljene prijeme za pospešitev sojenja. Sproti je dodajal nove, skladno z željami sodstva. Poskušal je s predlogom začasnih sodnikov, razširil sodniško mobilnost z medkrajevnimi sodniki, pripravil belo knjigo za razreševanje prostorske problematike, pospešil e-pravosodje, centraliziral izvršilne postopke, povečal pristojnosti predsednikov sodišč, spreminjal in dopolnjeval procesne zakone, v želji da bi ustregel sodstvu je kljub pomislekom dovolil celo nadaljnjo širitev števila sodniških mest in sodnega osebja, prenovil pripravništvo in pravniški državni izpit…

Ni bilo malo pripomb k posameznim predlogom, ki so že dobili ali še čakajo potrditev v Državnem zboru. Nekatere rešitve so bile prenagljene, nepremišljene, neusklajene, nepopolne. Za posamezne sistemske spremembe bi stroka morala dobiti več časa za razpravo. Vse to pa ne more spremeniti splošne ocene, da je bilo narejenega več, kot v kateremkoli dosedanjem pravosodnem mandatu. Razlogi za depresivno stanje našega pravosodja zato niso na njegovi, pač pa na nasprotni, sodniški strani oblastnega trikotnika. Pri izvršitvi projektov ni bilo pravega veselja, kot pri razvajenem otroku, ki se bo nove igrače, če jo prej ne pokvari, kmalu naveličal. Vse, kar sta izvršilna in zakonodajna veja storili, je bilo prepozno, premalo, neustrezno, problemi so vedno bili večji od rešitev, možnosti manjše od potreb, želje drugačne od izpolnitev. V primerjavi z drugimi področji, kjer so tudi čakalne vrste in nuja po večjem obsegu in boljši kakovosti javnega servisa – je sodstvo dobilo veliko, morda največ.

Zakaj torej ni uspeha, zakaj se težave kar nadaljujejo? Na razpisana sodniška mesta ni kandidatov, primanjkuje strokovnih sodelavcev, zadnja statistika (ki še ni objavljena) pa naj bi bila vse prej kot vzpodbudna. Lahko pričakujemo izboljšanje, če so pred nami novi zapleti  ob uveljavitvi plačnega sistema, ki sodnikom ni prinesel pričakovanih izboljšanj, uvajanje  številnih rešitev pa terja dodatne napore, prilaganje in odpravo začetnih pomanjkljivosti, saj pričakovani rezultati ne pridejo že z objavo spremenjene ureditve v uradnem listu? Ob tem pa se nadaljujejo politične kritike zaradi neučinkovitosti in sodnih zmot ter napovedujejo milijonski odškodninski zahtevki zoper državo. Da človekove pravice najbolj ogrožajo prav sodniki, pa očitno menijo tudi avtorji novega Kazenskega zakonika, zato so inkriminirali kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

Dvom v sodstvo še nikoli ni bil glasnejši, sodniški odmev pa nikoli tišji. Morda res drži, da  razvpite oprostilne sodbe niso poraz pravosodja, ampak potrditev pravne države. Ljudje pa mislijo drugače in pričakujejo več od kratkih odgovorov, skopih pojasnil in vzvišenega umika iz medijskega prostora.

Problem torej ni v odnosu strankarske politike, kritične stroke in splošne javnosti do sodišč in sodnikov, pa tudi do pravosodja nasploh. Tega se seveda ne da spremeniti s čakanjem, kaj vse bosta vlada in parlament še storila za izboljšanje položaja. Spremembe, tudi take, ki niso najboljše, je treba podpreti s praktičnimi rešitvami, dvome odpravljati s stališči in odločitvami, ki bodo z močjo prerokov presegle ritual svečenikov. Čas pa je tudi za iracionalnost v pravu, če k temu lahko prištejemo vse, česar primanjkuje: ponos, optimizem, energijo, pozitiven pristop, jasno vizijo. Odprt je prostor za pogum, za uveljavitev velikih sodniških imen, ki se ne ozirajo na ovire in težave. Najpomembnejše, kar pravosodje lahko prispeva samo, pa je prenova vzdušja, ki se začne s prenehanjem izražanja nemoči, opravičevanja in iskanja izgovorov. Nov pristop se mora navzven pokazati z odločno besedo proti neutemeljenim očitkom, zaničevanju in poniževanju sodniškega poklica in sodniških odločitev, pa tudi z odkritim priznanjem, tako napak kot dosežkov v lastnih vrstah. Moralna vzpodbuda, ki naj bi jo pomenila priznanja ob Dnevu pravosodju, je bila žal v veliki meri izničena s serijskim podeljevanjem, ki je zabrisalo razliko med zvestobo službi in odličnostjo v poklicu.

V tej jesenski podobi stvari, pa smo vendar izvedeli eno dobro novico. Politika med vrhunskimi sodniki, ki so bili predlagani na ustavno sodišče, zaenkrat ni izvolila niti enega. Izglasovano potrditev, da niso niti dovolj »naši«, niti dovolj »njihovi«, lahko štejemo za največje politično priznanje, ki ga naši kolegi danes lahko dobijo za svoje delo v pravosodju.