Predvolilni čas zavezuje politične stranke k obračunu preteklih in napovedi novih uspehov. Glede pravosodja s prvim ne bodo imele posebnih težav. Splošno prepričanje, da je za krizo pravne države kriva tretja veja oblasti sama, ne terja posebnega zagovora prvih dveh. Drži, vendar je večja kot za stanje - odgovornost pravosodja za podobo tega stanja, ki je še veliko slabša od resničnosti. Ne zmore ugotoviti, zakaj se vsem zdi, da je pri tleh, ni analize vzrokov za slabo delovanje, ni celovitega programa zakonodajnih, upravnih, organizacijskih in strokovnih ukrepov za izboljšanje. Odzivi na kritike in pobude so zadržani, cilji skromni, rešitve počasne. V preteklem mandatu  je vsako upanje dokončno pokopala plačna reforma, z zgodovinskim porazom v boju proti uradovanju nad sodniškimi plačami. Ker je v današnjem svetu denar merilo vseh vrednosti, je podreditev sodnikov ministrom in  poslancem postala vračunljivo dejstvo.

Spremembe so nujne. Zato je zanimivo preveriti, kaj volilni programi obetajo za prihodnja leta. Da po vrsti obljubljajo več enakosti, pravičnosti, pravne varnosti, dostopnosti ... je pričakovano. V skladu z naravo svoje politike eni bolj po načelu zakona in reda, drugi s poudarkom na svobodi izbire in lastni odgovornosti. Posebna novost niso niti vsesplošne obljube boljše zakonodaje, hitrejših postopkov, pospešene informatizacije z e-pravosodjem ter alternativnega reševanja sporov.

Izboljšanje je možno doseči le s sodelovanjem (pravo)sodne veje. Volilnih napovedi zato ne tehtamo po količini obljubljene pravne blaginje, ampak po ustreznosti poti, po kateri nas pravosodje lahko pelje do nje. Prvi korak na tej poti pa je razrešitev problematike nagrajevanja, ki bo omogočila zaključitev sodniške stavke.
 
Kaj torej predlagajo stranke za drugačen, boljši položaj pravosodja samega?

LDS v obsežno razdelanem programu napoveduje nov model vodenja sodišč in upravljanja zadev z uvedbo letnih delovnih načrtov, globalni pravosodni proračun s financiranjem po opravljenem delu in prenovo plačnega sistema z izravnavo nesorazmerij. NSi poudarja pomen zaupanja v institucije pravne države, za odpravo zaostankov pa ponuja boljše prostorske, tehnične in kadrovske pogoje. SD se zavzema za krepitev institucionalne neodvisnosti, predvsem pri uporabi sredstev in za izboljšanje materialnega položaja sodišč in sodnikov, poseben poudarek pa daje  izobraževanju. SDS poudarja odgovornost predsednikov sodišč za doseganje rezultatov in uvaja letno poročilo  predsednika vrhovnega sodišča o delu sodne veje oblasti. SLS predlaga odpravo sedanjega konflikta z boljšo ureditvijo plač v sodniškem zakonu, hkrati pa tudi zmanjšanje števila sodnikov in odpravo sodniške večine v sodnem svetu. Ob ustreznejših sodniških plačah tudi Zares podpira uvedbo normiranja in merjenja uspešnosti sodišč namesto posameznih sodnikov. 

Zdi se tako, da precejšnje politično soglasje obstaja predvsem glede povečanja vloge sodišča, kot temeljne organizacijske oblike izvrševanja sodne oblasti, z večjo stopnjo finančne samostojnosti, (samo)upravljalske neodvisnosti in skupne odgovornosti za rezultate dela, ki se overjajo v mandatu predsednika sodišča. Pogoj za uspeh take sistemske spremembe pa je mreža sodišč in tožilstev z ustrezno kadrovsko in strokovno močjo. Dosedanje slabe izkušnje zato ne bi smele biti ovira za nujne reorganizacije s preoblikovanjem manjših organov v oddelke in združitvami, ki bi omogočile specializacijo za najzahtevnejša pravna področja.

Če dodamo pri večini strank odprta vrata za postopno nadomeščanje sodnikov s sodniškimi pomočniki in za sodelovanje vrhunskih pravnih strokovnjakov v ustrezni obliki ter za posodobitev upravljanja sodnih postopkov, je gradiva za dober skupni projekt že dovolj.

Dejstvo, da ima nova vladajoča politika stvarne možnosti za poenotenje na področju pravosodja, nam tako po dolgem času daje podlago za zmerni optimizem. Če že ne za pravno blaginjo, pa vsaj za pravosodno stabilnost. Če jo bomo znali izrabiti, je seveda že drugo vprašanje.