Čas pred deseto obletnico našega glasila ni le priložnost za pregled dolge, v sedemintridesetih številkah prehojene poti. Je tudi trenutek za besedo priznanja vsem, ki so revijo tem času soustvarjali, predvsem pa za zahvalo uredniku dr. Bojanu Kukcu, brez katerega Odvetnika ne bi bilo. Tudi druga obletnica, ki je pred nami - 140 let Odvetniške zbornice Slovenije, je razlog za ponos in za priložnostne proslave. Naše misli in besede, ki bodo pri tem izrečene, pa morajo biti obrnjene naprej, v prihodnost.

Svet pravnih storitev se pospešeno spreminja, v evropskih in domačih okvirih. Zato Odvetnik tudi tokrat namenja posebno pozornost sedanjemu in bodočemu položaju odvetništva, kot dela pravosodja, z ustavno priznanim položajem samostojne in  neodvisne službe. Razlog za take premisleke in pisanja, ki jih uredništvo spodbuja, ni le v načrtovanih zakonskih spremembah, ki naj bi pomembno posegle v položaj odvetništva. Odgovore je treba iskati tudi na tista vprašanja iz odločb ustavnega sodišča, ki še niso dokončno razrešena, bodo pa pomembno opredeljevala naravo in način opravljanja odvetniške dejavnosti v razmerju do drugih, v okvirih ustavno varovane svobode dela in svobodne gospodarske pobude.

Doseženo razmerje med samostojnostjo in neodvisnostjo, ki jo odvetništvo zastopa »v interesu svojih strank« in omejitvami, ki jih oblast vsiljuje zaradi »skupnih interesov« bo treba znova preizkusiti. Prihaja čas, ko bo odvetništvo moralo samo predlagati novo ravnovesje med poklicno svobodo, stanovsko avtonomijo in zastopniškim monopolom.

Posebna narava in zaupnost odvetniške dejavnosti odvetniku nalagata posebne pravice in dolžnosti, ki vključujejo visoke zahtevo po osebnih in moralnih lastnostih, na katerih sloni  opravljanje poklica. Dejstvo, da se temeljne človekove pravice in svoboščine lahko učinkovito uresničujejo le ob strokovni pomoči odvetnika narekuje, da imajo samo pripadniki samostojne in neodvisne službe, pravico zastopati pred sodišči proti plačilu.

Ta privilegij pa ima tudi svojo drugo plat. Odvetnikom je kar v celoti omejena svoboda določanja cene njihovih storitev. Ustavno sodišče opozarja, da je ta posebnost pri določanju cen (tarifa in soglasje ministra, pristojnega za pravosodje), pogojena s pomenom odvetnikovega sodelovanja, ki je v javnem interesu. Država ima pravico, da poseže v določanje cene storitev, tedaj »ko je to potrebno zaradi varovanja interesov oseb, ki se njihovih storitev morajo in da se jih morejo posluževati«.

Vendar, ali ob takih omejitvah »v javnem interesu«, odvetniki še lahko opravljajo svojo dejavnost enakopravno z drugimi gospodarskimi subjekti, ki predvsem pri pravnem svetovanju nastopajo brez omejitev, v okviru svobodne gospodarske pobude in z agresivnim marketingom?

Komercializacija prava, ki sledi pomenu in visoki ceni pravnih storitev, odpravlja odvetniški monopol na bogatem trgu pogodb in odškodnin, kolikor ga je sploh še preostalo po uvedbi notariata, ki pa si tudi širi prostor delovanja. Predpisovanje posebnih pogojev odvetnikom že za pristop k ponudbi in za trženje pravne pomoči, vključno z zaračunavanjem storitev po načelu »kontroliranih cen«, je zato v nasprotju s temeljno logiko pridobitnih dejavnosti.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je, tako se zdi, odprlo pot k pošteni konkurenci, ko je dopustilo omejeno reklamiranje in tako odvetništvu omogočilo, da pri pravnem svetovanju izenači svoj položaj nasproti »podjetnikom«, s poslovanjem na primerljivih podlagah.

Vendar pa je s tako »koncesijo« odvetništvo le deloma odvezano strogosti poslovanja v pogojih, ki so bistveno slabši od tistih, ki veljajo za druge, s katerimi mora deliti pravni kolač. V isti odločbi je namreč sodišče zavrglo pobudo za oceno ustavnosti predpisov, ki omogočajo pridobitno opravljanje svetovalne dejavnosti, brez »odvetniških omejitev«, torej na »prostem trgu«. Pomenljivo pa je, da se ni vsebinsko opredelilo do pomembnega vprašanja, koliko pojav specializiranih družb za pravno svetovanje in strokovno pomoč, lahko predstavlja nelojalno konkurenco in povzroča škodo odvetnikom. Razlog za zavrženje je bil namreč (le) v tem, da ekonomski interes pobudnikov ni zadoščal za utemeljitev pravnega interesa. Iz tega pa izhaja, da je pot za spremembe še vedno odprta.

Širitev trga pravnih storitev in obstoj konkurence med različnimi ponudniki, narekujeta vstop ekonomskih zakonitosti tudi v odvetniško dejavnost. Njeno posebno naravo, ki temelji na  zahtevani strokovnosti, etičnosti, vestnosti, poštenosti, skrbnosti, tajnosti in zaupnosti do stranke, bo vsekakor treba ohranjati pri zastopanju ne le pred sodišči, ampak tudi pred drugimi državnimi organi in nosilci javnih pooblastil, ki pomembno posegajo v pravni položaj strank.

Ločeno pa bo treba obravnavati pogoje delovanja in oblikovanja cen odvetniških storitev »na prostem trgu« (svetovanje), s polno avtonomijo zbornice, ki na tem področju, kjer ni odvetniškega monopola, tudi ne prenese neposrednega, pravosodno upravnega državnega nadzora niti nad izvajanjem, niti nad tarifo.

Odvetniška avtonomija pa ni le v svobodi opravljanja poklica, pač pa tudi v pravici in dolžnosti zbornice, da ureja organizacijo in delovanje odvetnikov, skladno z njihovim ustavnim in zakonskim položajem. Zato nikakor ne bi smeli dopustiti, da bi izvršilna oblast posegala v doseženo stopnjo stanovske samouprave v nobenem njenem delu. Razlastitev zbornice njenih pristojnosti bi spodmaknila temelje kolektivne neodvisnosti in ogrozila samostojnost vsakega posameznega odvetnika.