Kratki dnevi pred Božičem in Silvestrovim tudi letos prižigajo morje luči. Preplavlja nas svetloba, žari do onesnaženja, seva v vesolje. Tudi tisti, ki niso več z nami, ne smejo ostati v temi. Prekrijemo jih nežno z rdeče utripajočo preprogo in po obisku zapustimo z občutkom, da smo na svetli strani varni pred naključji, zaradi katerih bi se, morda, nekoč, lahko znašli za pokopališkim zidom.

Potem pa se je pokazalo, da se usodna naključja ne dogajajo samo drugim in drugje. Dvom v varnost se je hitro razširil. Kar naenkrat so mrliške sveče prekrile naše ulice, prižigali smo jih neznanim žrtvam, na referendumu s tiho, spoštljivo svetlobo izglasovali, da naš javni prostor postaja grobišče.

Pa ni bilo kar naenkrat in ni bilo po naši volji.

Vsaj po moji ne, ker me strokovnjaki še niso prepričali, da se izpadov nasilja ne da preprečiti in da se moramo nevarnosti izogibati tako, da zvečer ostanemo doma. Ob TV programu, ki poleg filmskega, političnega in verbalnega, razširja še nasilje slabega okusa, to nikakor ni mogoče. Naših ulic in mest zato ne bomo brez boja prepustili kriminalu. Če bo treba, bomo zbrali denar za rabljenega Valuka 6X6 in z njim zavarovali JRM na Prešernovem trgu in v okolici. Nato gremo po orožne liste, kupili bomo pištole močnega kalibra. Nihče nima pravice zahtevati, da se skrijemo, da v imenu varnosti klonemo pred protipravnostjo, nasiljem in strahovanjem. Kajti, ko se to zgodi, ne bo varno, takrat šele, bo postalo zares nevarno.

Ne vem pa kako misli država, in skrbi me, če sama ve, kako naj misli? Ta čas se bolj ukvarja z drugimi zadevami.

Tajkuni mi niso simpatični, kot tožilec sem jih pripravljen ostro preganjati, če mi policija dobavi dobro utemeljene razloge za sum. Ni lepo, da  bogatijo s pomočjo političnih botrov, zaupnih podatkov in sosledja pravih trenutkov. Vendar, ker to delajo preko elektronskih komunikacij na bančno borznih računih z imeni eksotičnih otokov, se ne pozna neposredno v našem žepu. Kaj malega tudi vrnejo v dobrodelne namene. Predvsem pa ne boli. Za njimi ne ostajajo vlomljena vrata, razmetana zasebnost, krvave glave, izbiti zobje in izpahnjene rame, če se upreš ropanju in izsiljevanju.

Seveda me skrbi tudi za našo in za skupno evropsko mejo. Prav je, da jo strogo varujemo, predolgo smo čakali v tistih NON EU vrstah, da bi sedaj   noter spuščali, kakor se komu zahoče. Ampak, če slišim in vidim, da so zaradi tega izpraznjene policijske postaje, ulice pa prepuščene prostovoljcem in redarjem, ki bodo tja menda prišli čez nekaj let, mi ni všeč. Prostora svobode, varnosti in pravice ni konec na Obrežju, Jelšanah in Gruškovju, tam se šele začne. Varuje pa se tukaj, kjer živimo, pa ne le s schengenskimi graničarji, predvsem in zlasti z domačimi policisti.

Tudi to vem, da je premalo v skupnost usmerjenega dela in fizične prisotnosti, da ni več varnostnih okolišev, pada zaupanje v institucije sistema, ki se tudi ne odzivajo prav učinkovito, karierni sistem je preluknjan s politiko, ni zaznav ogroženosti, niti pravočasnih analiz, vem, da imamo slabo bazično usposabljanje, prekrškovno obremenjenost, erozijo odgovornosti, da je potrebno osveščanje državljanov in samoorganiziranje... Vse to je res. Le tega nihče ne pove, zakaj je tako?

Zato, vam povem, ker so razprodali našo varnost. Ne samo tisto, ki ji sedaj, ko je ni več, prižigamo sveče. Enako velja za  pravno, ekonomsko, socialno, zdravstveno, državno. Je preveč pričakovati vsaj to, da bomo vsak večer prišli domov, k družinam, sorodnikom, prijateljem taki, kot smo odšli. Da nas ne bodo za vogalom pretepali in nam s torbicami, denarjem in mobilci trgali del  človeškega dostojanstva. Da ne bomo zabodeni v šoli, na delovnem mestu, prireditvi ali kar tako, mimogrede, na pločniku.

Vse to se ni začelo dogajati šele včeraj in kar naenkrat. Ta sistemski defekt, oddajanje naših usod v najem silakom, varnostnikom in detektivom, uveljavljanje zakona moči in moči denarja, traja že toliko časa, da smo se nehali upirati. Kako naj bi se, in s čim, če ni nikogar in ničesar, da bi se branili?

V letu, ki prihaja naj nam država vrne policijo. Zagotovi naj to, za kar je bila ustvarjena - varnost brez katere ni svobode. Sveče morajo goreti, ampak le pri romantičnih večerjah, na ulicah mora pokati, ampak samo za novo leto.