Prejšnji teden je predsednik Vrhovnega sodišča Franc Testen javnosti priznal, da je po statističnih podatkih za leto 2006 stanje sodne oblasti slabo. Še posebej pri najvišjem sodišču, ki ne obvladuje vseh pravnih področij, ima nedopustno veliko število nerešenih zadev in jih predolgo obravnava. Težave naj bi, poleg dodatnih sodnikov, odpravili z diskrecijsko pravico vrhovnega sodišča odločati o tem, o čem je vredno odločati. Pustimo zaenkrat ob strani, na kateri ravni se bo ustavila pravica sodišč, da namesto nas samih odločajo, kaj je kršitev »ki je (bi) imele hujše posledice«, potem, ko si je to izgovorilo že ustavno sodišče. Najprej se  moramo vprašati, kako je sploh lahko prišlo tako daleč, da je bil prvi sodnik prisiljen napovedati kapitulacijo sedanjega obsega pravice?

Bolj kot proslulemu »nahrbtniku prejšnjih let« in povečanemu pripadu, je porazno stanje   treba pripisati zgrešenim ocenam in neustreznim odločitvam, s katerimi se je vrh sodstva odzival na dogajanje po izdaji evropskih sodb zaradi kršitve človekovih pravic v slovenskih sodnih postopkih.

Začelo se je z medlo podporo projektu ministra dr. Lovra Šturma, ki je v programu Lukenda združil in nadgradil vse možne ukrepe za odpravo sodnih zaostankov. Namesto, da bi projekt  podpisal in zanj prevzel del odgovornosti, je predsednik Testen javno izražal dvome v njegovo uresničitev, danes pa trdi, da je projekt premalo ambiciozen. Nadaljevalo se je s povečanjem števila  sodniških mest, namesto uvedbe sodniških pomočnikov, sedaj pa se je pokazalo, da so  množični razpisi le izpraznili »kadrovski bazen«.

Najhujše je prišlo s plačno reformo v javnem sektorju. V prizadevanjih za boljši položaj je pravosodje prvič učinkovito uporabilo sredstva klasičnega »sindikalnega boja«, aktivistične dejavnosti stanovskih društev in množične ustavne spore zoper vlado in parlament. Na pravosodnem vrhu je  bilo, da v pogajanjih unovči pridobljeno, tega pa ni bilo malo.

Vodilno mesto pri pogajanjih je po naravi stvari pripadlo predstojniku sodne oblasti. Izid je bil pričakovano nezadosten. Najprej so se potrdile napovedi, da bodo ločena pogajanja sodnikov, tožilcev in pravobranilcev koristila le vladi za prikrivanje delovnih različic in stopnjevanje nezaupanja, na koncu pa bo vsem dala manj, kot bi lahko. Visoka gospodarska rast, s katero se postavlja, nikakor ne opravičujejo dosežene nizke ravni pravosodnih plač in njihovega selektivnega zmanjševanja.  Z uvrstitvijo plač v uradniški zakon, pa je sodstvo tudi moralno hudo ponižano.

Kje so bile storjene napake?

Plačna reforma v pravosodju je dogodek desetletja, za udeležence pa enkratna priložnost, da  z vztrajnostjo in pogumom dosežejo izid, ki pomembno zaznamuje položaj poklica za daljše obdobje. Prvi mož sodstva je bil poklican dvigniti zastavo, nastopiti suvereno in odločno vztrajati pri rešitvah, ki bodo ustavno skladne in sodstvu primerne. Priložnost je zapravil. Zdaj je prepozno, plačni vlak je odpeljal, ustavno sodišče ne bo dalo še ene povratne vozovnice.

Testen ne bi smel privoliti v pogajanja z ministrom za javno upravo dr. Gregorjem Virantom, o sodniških plačah bi se, kot enak z enakima, moral pogovarjati s predsednikom vlade in državnega zbora, če že deli njun plačni položaj. Za primer zavrnitve je imel na voljo tudi odstop s funkcije, če bi presodil, da je ne sme zasedati v času, ki bo v zgododvino šel kot simbolni, formalni in materialni poraz sodstva na področju, ki je bistveno za njegovo neodvisnost in enakopravnost.

Pa ne gre samo za poraz pri plačah. Razvrednotenje na raven javnih uslužbencev, je le del sprememb, ki so že ali pa še bodo uveljavljene. Prenagljeno se spreminjajo sodni postopki, kar vnaša negotovost in povzroča zastoje, za katere bo račun znova izstavljen  ugledu sodstva. Omejuje se sodniška samouprava, prenavlja kadrovanje, nesistemsko spreminjajo stvarne, krajevne in funkcionalne pristojnosti…

Se vse to dogaja brez sodelovanja sodstva in njegovega vrha, z njegovo vednostjo ali s tiho privolitvijo? Je povečanje števila sodnikov in omejevanje dostopa do sodišča vse, kar v takih razmerah lahko pričakujemo?