Pravosodna plačna reforma se ta teden vrača na medijsko prizorišče. Pravijo, da se zgodovina vedno ponavlja na enak način, prvič je tragedija, drugič farsa. Tudi tokrat ne bo drugače.

Le bleda ponovitev razburljivih predstav, bo drugi del zgodbe, ki se je lani začela z znižanjem ravni urejanja in višine pravosodnih plač, sodniškimi protesti z napovedjo »bele stavke« in ustavnim sporom, v katerem so pravosodni funkcionarji dokazali, da je državni zbor triindvajsetkrat kršil ustavo. Enaka zasedba zagovornikov in kritikov bo pogrevala »deja vu« istih razlogov za in proti, po že ogledanem vrstnem redu: od neuspešnega usklajevanja, skozi nujni postopek do sprejema zakona in novega ustavnega preizkusa.

V bistvu pa je vse že odločeno in gre le še vtis v javnosti. Prikazati je treba pravno in politično zmago, doseženo izključno in zgolj v korist davkoplačevalcev, strank sodnih postopkov in načela zakonitosti, neodvisnosti ter učinkovitega varstva pravic nasploh.

Dejstvo, da je dr. Virant sam napisal popravno besedilo, v uvodu zatrdil, da je v celoti odpravil ustavne neskladnosti in nato naklonil pravosodju par dni za pripombe, tokrat ne odraža le oblastne samozavesti. Bolj gre za željo po čimprejšnji formalni zaključitvi prenove plač v javnem sektorju, katere  smiselnost, celovitost in skladnost je že zdavnaj poniknila v razvlečenem, razdrobljenem in zapletenem preurejanju. Z njenim koncem se po Mrkaić-Damjanovi poti poslavlja tudi Šturm-Virantova vizija učinkovitega pravosodja, ki naj bi temeljila na stimulativnem nagrajevanju in racionalnem upravljanju z viri.

Seveda, bi bilo krivično spregledati, da so na enak način usahnili skoraj vsi dosedanji projekti popravljanja sodstva, pa tudi mnogi drugi, če niso imeli splošne podpore v stroki in  javnosti. Za drugačen izid bi bil nujen miren pogovor o vsebinskih problemih namesto glasnega merjenja moči. Tako pa  smo gledali slovensko politično folkloro: »uradniške sheme« proti »sodniškim privilegijem«, v čem so sodniki več od medicinskih sester, grožnje, izsiljevanja in očitki z vseh strani. Če je dr.Virant res želel vsebinske spremembe, bi moral v pravosodju in njegovem resornem ministrstvu poiskati sogovornike za razpravo, ki ne bo omejena le na »stroškovni vidik« pravne države. Na drugi strani bi tudi sodniki lahko že spoznali, kako zavračanje pravičnejšega plačila za delo škoduje legitimnosti njihovega položaja.

Kakorkoli, pospešeni razplet, ki je sedaj pred nami, le potrjuje »tihi dogovor«, da vse ostane tako, kot je bilo. Plačna reforma v pravosodju bo končana, vendar sta se zato oba ministra morala odpovedati projektu, ki sta ga še pred slabim letom pogumno zagovarjala v javnosti in na vročem sodniškem mitingu. Minister dr. Virant je to storil z odvezo novega urejanja plač od nagrajevanja uspešnosti, saj je slednje odloženo v negotovost volilnega leta. Minister dr. Šturm pa je že pred tem dopustil izjemno povečevanje števila sodnikov in sodnega osebja, brez jasnih meril in zavez za rezultate  takih okrepitev.

Sodniki, tožilci in pravobranilci bodo sicer izgubili plačno samostojnost, zmagali pa so pri vsem drugem. Nominalnega znižanja ne bo, ugodeno je bilo vsem kadrovskim zahtevam, kar pomeni zmanjšanje obremenitev, s tem pa tudi relativno višje plače. Polaganje računov je odloženo na daljno leto 2010. Zagotovljena so dodatna sredstva za »učinek«, merila bo določalo pravosodje  samo. Ostalo pa je tudi še dovolj prostora za nov ustavnosodni naskok na prenovljeno fasado plačne reforme.

Tako nihče ni izgubil in ker ministrski mandat ni neomejen, si lahko počasi oddahnemo. Pred kamerami in v mikrofone bo izmenjanih še nekaj ostrih mnenj, razkrila se bo še kakšna sodna napaka pri vročanju, še malo preiskovali stari tožilski »grehi«, strasbourške zamudnine bodo postopno zamenjale domače odškodnine, čakalne dobe se bodo vendarle zmanjšale, čeprav le za nekaj odstotkov …

Dokler se ne bo zavrtel nov krog. Zaostankov imamo dovolj, časa tudi. Še bomo lahko sedeli, kot ta teden, z istimi ali novimi ministri, morda znova tudi z ustavnimi sodniki. Saj zato se gre v oslovsko klop, ker se prvič nisi ničesar naučil …