»… na primer sodniki, policaji in zdravniki, se sčasoma zaradi navade tolikanj utrdijo, da četudi bi hoteli,… niso prav nič drugačni od kmeta, ki na zadnjem dvorišču kolje koštrune in teleta in ne vidi krvi.« (A. P. Čehov, Oddelek št. 6, 1891)

»Slovenija je pravna in socialna država.« (Ustava Republike Slovenije, 1991)

 »Ja, zdaj bom pa zelo direktno povedal … Kazensko pravo socialno delo ni, in ne more biti, ker to ni vloga kazenskega prava…« (dr. Vid Jakulin, v oddaji Tarča, RTV SLO, 9.1.2008)

Več kot sto let deli podobe kazenskih kolonij na otoku Sahalinu, o katerih je poročal klasik ruske literature, od naših današnjih zaporov. V obratno smer je enaka razdalja med pogledom humanista, ki je nesocialno »obravnavanje klientov« takrat pripisoval zgolj pridobljeni poklicni neobčutljivosti za tuje trpljenje, in današnjim pristopom, ki v imenu evropske naravnanosti tak odnos zapoveduje z vnaprej sprejeto, strogo, pravniško držo.

Sta pravna in socialna država res razdeljeni, sta lahko »na pol«? Bi šlo tako, da bo najprej trda sodniška roka podirala na tla, potem pa bergla sestre usmiljenke pomagala hoditi pokončno, vzravnano, kot se za človeka spodobi. Socialnost, pojmovna zgolj kot nadomestilo, sočutno darilo ubogim, solidarnost z revnimi, božični pozdrav in paket za zaprte, bolne in zapuščene lahko ima pomen in širši smisel na ravni (po)razdeljevanja materialnih dobrin. Celo v duhovnem smislu je zaželena, če je več kot poza za glamur v medijskih rubrikah. Kar na žalost ni pogosto.

Na področju pravice je tako ločevanje vprašljivo. Ustavne zaveze države do ljudi, do posameznikov, so smiselne kadar se uresničujejo usklajeno, hkrati, skupaj, ne pa če se izključujejo. Predpisi to povezanost dosegajo z vgrajevanjem elementov socialne države med temeljna načela, pravniki svoj poklic imenujemo za umetnost dobrega in pravičnega, isto pomeni zahteva po humanosti prava, ki je vsesplošna.

Težava pa ni zgolj v predpisih, ki naj bi  - v skladu z globalnimi trendi, in v grobem nasprotju z dejansko potrebo - zagotovili mehansko, normativno, tehnično uresničevanje prava. Pravico podeljeno  po matematični metodi, zapisano z besedami tehtanja, merjenja, stopnje zanesljivosti in podobnimi, ki izražajo njeno numerično vrednost.

Težava je v samem sistemu, ki deluje po računskih načelih, ko bistvo zakonov razčlenjuje v tabelah z oštevilčenimi administrativnimi ovirami, če se le da na enem mestu, analizo porabe časa in stroškov in stopnjo vključenosti v elektronske poti. Čudaški boj zoper birokracijo z birokratizacijo rojstva predpisov!

Še največja pa je težava v vsiljenem načinu učenja, mišljenja, ocenjevanja in napredovanja, ki precenjuje pomen obvladovanja pravil. Za ustavne sodnike je še dovoljeno nekaj razprave o svetovnonazorski usmerjenosti, čeprav se potem zlije v opredelitev, ki priznava samo dve vrednoti: levo in desno. Za vse druge še tega ni. Pa ne gre le za filozofske in moralne prvine, za načela, vodilne odločbe in nosilne razloge.

Gre tudi in predvsem za »socializacijo« kot posluh srca, sposobnost razumeti življenje, v njegovem večnem nasprotju z upanjem, možnostjo, voljo po uspehu, denarju, spoštovanju, ljubezni, zvestobi in vsem drugem, kar ljudje, ki jim rečemo stranke, v svojem prikrajšanju največkrat želijo nadomestiti na sodišču.. Nič drugače od pravosodnih funkcionarjev,  ki resnico o svoji vrednosti – ta ni pravna, ampak čista socialna kategorija - pravkar množično dokazujemo v plačilnem sporu s politično oblastjo.

Pa kaj, če ustavna presoja ne bo okrepila socialnega položaja s kakšnim razredom več in bolje. Pripravljene so že daj- dam pogodbe za dodatna sredstva, ki bodo kmalu dokazale, da so delovne moči tretje veje neomejene, čeprav so vodilni dolgo trdili, da »vozimo na rezervi«. Drzne vizije pa bodo sodnikom kmalu omogočile dajati svoje znanje v najem za pravično plačilo po vzoru zdravnikov, ki so hkrati javno zaposleni in samostojni podjetniki.

Duh sodobne poslovnosti, ki se upira sociali, je iz naftalina priklical celo socialistično »nagrajevanje po delu«. Nova pravičnost pa bo od prejšnje in staroruske prav toliko različna, kot je znanstveno prepovedani socialni pogled kazenskega pravnika drugačen od  sahalinskega sočutja.