Da državno tožilstvo že dolgo ni več to, kar je nekdaj bilo, je splošno znano. Pa s tem ne ocenjujem strokovnosti dela, saj bi to zahtevalo pripravo objektivnih meril, kar je samo po sebi zahteven projekt. Tudi ne mislim pritrjevati političnim izjavam in rumenim objavam, da je tožilstvu v tej ali drugi zadevi znova spodletelo, "ni čudno, saj vemo, kako delajo". Še parlamentarni nadzor, udeležbo pri sodnih zaostankih ter občasne službene in zasebne spodrsljaje želim za hip zanemariti. Tisto, kar je drugače, je nekaj večjega, bistvenega, odločilnega. Gre za dejanski položaj državnega tožilstva, za mesto v sistemu. Tudi za njegov ugled v očeh javnosti in za lastno razumevanje vloge v družbi.

Drugače je, in nikoli več ne bo tako, kot je bilo. V demokratični pravni državi nepreklicno ugaša položaj tožilstva kot elitne kategorije, ki mu je zaradi skrbi za interese vladajočih posebej postlano. Vloga, ki mu je danes dodeljena, ni najmanj pomembna, je pa daleč od nekdanje in ne dosega tega, kar med tremi oblastmi pritiče sodstvu. Javna podoba, ki je bila včasih nedotakljiva, se meri le še s številom izrečenih let zapora, nastopanje na sodišču in zunaj njega pa je izpostavljeno budnemu očesu kritične javnosti. Zagotovljenega uspeha pri pregonu ni več. Odvisen je le še od kakovosti lastnega dela, strokovnosti, aktivnosti in iznajdljivosti. Največkrat ostaja tudi zunaj visokih političnih interesov ali nizkih človeških strasti, ki jih vzpodbujajo javnomnenjske gonje zoper najrazličnejše barabije. Zaradi preglednosti tožilskih odločitev ni več prostih rok niti pri opuščanju pregona. Vse se mora utemeljiti in dokazati, nenehno v ostrem soočanju z nasprotnimi stališči. Le spomin so časi, ko je bilo dovolj prepošiljati policijsko gradivo preiskovalnim ali razpravljajočim sodnikom, tožilski očetje in mame pa so lahko poskrbeli za mir v hiši in okoli nje.

Naloga prevodnika zadev iz izvršilne v sodno vejo - ob drugačni razdelitvi vzvodov zavor in ravnovesij, s kontradiktornim procesnim položajem in v spopadu na odprti sceni - terja trojno tožilsko prilagoditev: institucionalno, operativno in medijsko. Ker se je za tožilstvo v temelju vse spremenilo, se mora temeljito spremeniti tudi tožilstvo.

V zakup je treba vzeti tudi očitke o politizaciji. Kakšna posebnost to danes ni, saj je vse spolitizirano, če pod tem razumemo, da se politika nenehno v vse vtika in ocenjuje z metrom svojih dnevnih oblastnih ali opozicijskih interesov. Večkrat s pomočjo resničnih ali namišljenih krivic. Skoraj vedno s sodelovanjem novinarjev, katerih raziskovalnost včasih celo preseže zbiranje političnih ocen in zveličavnih mnenj večnih strokovnjakov za priročne pravne razlage. V tem smislu je politizacija tožilski vsakdan. Če kakšno, potem ima levo-desna polarizacija vsaj to prednost, da se poleg kritikov vedno najdejo tudi zagovorniki tožilskih odločitev. Prepovedanega neposrednega vpliva pa tako nihče nikoli nikomur ne more dokazati, ker ga ni, saj je menda znano, da vsak že "sam dobro ve, kako je treba". Če res obstajajo notranja nasprotja, ima to lahko celo dodano vrednost. Kadar tožilci drug drugemu gledajo pod prste, se vsakršno posnemanje nekdanjih časov razkrije že v razpolovni dobi mandatov političnih in vodstvenih garnitur.

Takšen je torej položaj tožilca v razmerah, ko se pluralnim političnim pritiskom, ki ne nudijo dolgoročnega pokritja, pridružuje še vpliv gospodarskih, strankarskih in drugih interesnih lobijev, hkrati pa naraščajo zahteve po večji uspešnosti, zlasti v najtežjih postopkih.

Vse to postavlja pred tožilstvo novo opredelitev uspešnosti pregona. Seveda vsak obtoženi ne sme in ne more biti obsojen. Res pa je tudi, da ohlapno in neuspešno preganjanje lahko po nepotrebnem prizadene preveč ljudi, povečuje sodne stroške in ruši avtoriteto tožilstva in celotnega pravosodja. To vodi k strožjemu presojanju policijskega dela, tudi v tisti tretjini raziskanega kriminala, od katere gre v obtožbo sedaj že manj kot polovica ovadenih. Problem razmerja med policijo in tožilstvom zato ni več, kdo koga usmerja, ampak kako skupaj doseči obsodilno sodbo. Ovadba ni več konec, je začetek poti v navezi brez etapnih junakov in posamičnih podvigov, ker šteje le končni uspeh.

Uspeh tudi za tožilstvo postaja imperativ, velja samo zmaga. Izkušnja pa kaže, da mora biti dosežena tako, da lahko obstane, ne le do pravnomočnosti, pač pa še dolgo po njej. Če prav pogledamo, drugače nikoli ni bilo, le da se tega morda nismo dovolj zavedali.